MINA FINA: SAMO TO VEŠ, DA MORAŠ / I WANT TO HOLD YOU CLOSER
Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg),
21. oktober 2019
― Naslov razstave ‘Samo to veš, da moraš’ je vzet iz poezije Tomaža Šalamuna in kaže na odprtost in nedoločenost, ki ju Mina Fina pretopi v vizualno poetično izpoved. Osrednje mesto zavzema risba kot primaren, najbolj oseben in iskren zapis, za katerega umetnica pravi, da želi z njim ustaviti minljivost na videz nepomembnih trenutkov in mimobežnih misli, ki tvorijo vsakdan. Hipni zarisi figur, ki jih je umetnica tokrat vzela iz retro erotičnih revij in sodobnih revij o modi in lepoti, obvisijo v nejasnem času in prostoru ter kdaj spominjajo le na sence. Namesto jasne naracije se tako pred nas odpira likovna pokrajina, ki krhlja napetost med poetičnim, neotipljivim in vsakdanjim, realnim, hkrati pa nam ponuja možnost mišljenja novih svetov. Zraven mehkobnih, zabrisanih črnih linij nas enako močno nagovarja bel, prazen prostor. Za vse prazne kotičke umetnica hitro doda: »Boljše, da so praznine vidne kot take, kot da se jih poskuša zapolnjevati na umeten način.« Praznina namreč ni le sinonim za nepopolnost in izpraznjenost, temveč je lahko tudi vse možno in neomejeno. Vztrajno trdni in obenem krhko negotovi fragmenti teles s samosvojim značajem nastajajo tudi v grafični tehniki, kjer umetnico privlači predvsem nepredvidljivost in »napake« v umetniškem procesu. Preko zaupanja samemu sebi in zvestobi lastnemu (slogu) je našla osebno in ustvarjalno domovanje, izolirano od zamenljivih trendov, a še vedno dovolj močno, da odgovarja na aktualnost. Telo kot most med našim notranjim in zunanjim svetom tako deluje kot skica položaja žensk, ki daje slutiti ostale simptome družbe: uhojene korake repatriarhalizacije, konzervatizma, (s)pozabo preteklih bojev in posledično telesa, za katera se zdi, da so v napoto ali (p)ostajajo pogoltnjena v splošnost. Pasivnost in potop v apatijo Mina Fina preriše z zadolženostjo spremembam in aktivno držo teles, ki pogrešajo nespodobnost, delajo z ljubeznijo, a ne romanticirajo življenja, izrinjeno upanje naredijo razigrano, vse kontradikcije znotr